KRDELO VOLČIČEV POD ZELENICO

Zimovanje odraslih skavtov iz Štepanje vasi

Bližal se je čas zimovanja naše bratovščine. Tokrat smo se odločili, da se bomo šli
»hotelske« skavte. Našli smo odlično lokacijo v »Oazi miru« na Ljubelju.

Modro vodstvo bratovščine je predlagalo za rdečo nit tabora spoznavanje življenja in
delovanja najmlajše veje skavtov: volčičev. Namreč četo, klan, SKVO smo v času delovanja
bratovščine že spoznali, volčiči pa so šli kar mimo nas. Sprejeli smo to idejo in s tem tudi
nekako opravičili način zimovanja v skoraj hotelski ponudbi. Naprosili smo Uroša Primca,
dolgoletnega voditelja volčičev v stegu Ljubljana 4, da nam približa svet najmlajših skavtov.

V petek, 16. svečana v letu Gospodovem 2007, je krdelo dvajsetih volčičev zasedlo ozemlje
in brloge v »Oazi miru«, se okrepčalo z večerjo, potem pa začelo s programom.
Uroš nam je najprej predstavil knjigo Rydyarda Kiplinga »Knjiga o džungli«. Prav to knjigo je
namreč Bi-Pi uvedel kot vzgojni pripomoček za volčiče, da skozi igro in pripovedi iz knjige
oblikujemo otroške duše v dobre ljudi. Spoznali smo najznačilnejše osebe-živali:
Mavglija- človeškega mladiča, volka Akelo in njegovo krdelo, tigra Širkana, medveda Baluja,
jaguarja Bagiro, kačo Kajo … , njihovo vlogo v pripovedi in nauke za življenje v džungli.
Spoznali smo tudi osnovne značilnosti delovanja volčičev kot dela skavtske družine.
To smo počeli vse dni našega bivanja v Oazi. Vmes pa ni manjkalo veselih in zanimivih igric,
ki so spodbujale spretnost, vztrajnost, zaupanje, spomin in še marsikaj drugega.
Tudi prepevali smo, pri tem so se nam pridružili tudi drugi prebivalci Oaze.

Da pa ne bi čisto pozabili, da smo na zimovanju, smo se v soboto po kosilu odpravili na sankanje.
Stara ljubeljska cesta je prav primerna za tako dejavnost. Dobro uro smo rabili do
starega mejnega prehoda na ljubeljskem sedlu, kjer smo pogledali na drugo stran meje,
na Koroško, potem pa hajd navzdol. Kako je to letelo! Še dobro, da je bil južen sneg.

Vlogo mojstra postave, medveda Baluja, je dobro opravil naš pater Primož, ki je poskrbel za
naše duhovne potrebe. Pripravili smo dve lepi maši v skavtskem duhu. Ob izrekanju prošenj
smo se spomnili tudi tistih članov, ki so ostali doma, prizadevnega osebja, ki nam je
omogočilo brezskrbno bivanje, in vseh, ki so pomoči potrebni.

Prehitro je minil čas našega, že sedmega, zimovanja. V kratki refleksiji smo vsi udeleženci
soglasno ugotovili, da nam je bilo lepo, da smo marsikaj novega zvedeli o volčičih, kar bomo
lahko s pridom uporabili pri naših otrocih in vnukih. Želja mnogih pa je tudi bila, naj bo naslednje
zimovanje spet v bolj preprostih, skavtskih razmerah.

Franci Mojškerc - Tihi medved