BRATOVŠČINA ODRASLIH KATOLIŠKIH SKAVTINJ IN SKAVTOV
LJUBLJANA - Štepanja vas
BOKSS LJ-Štepanja vas
ARHIV 2
56.
Na letošnjih duhovnih vajah nas je bilo skupaj
okrog 60 odraslih skavtinj in skavtov iz 12 bratovščin
in nekaj bodočih skavtinj in skavtov ter osem otrok.
Skupina 20 udeležencev pa je že v petek pomagala pri čiščenju gozda.Tema letošnjih duhovnih vaj je bila skavtska duhovnost s pomočjo skavtskih zakonov.
Razdelili smo se v 10 skupin: Zaupanje, Zvestoba, Velikodušnost, Bratstvo in sestrstvo, Plemenitost, Spoštovanje, Urejenost,
Pogum, Delavnost, Čistost. Vsaka skupina je na svojem "dvorišču kopala vodnjak" duhovnosti svojega skavtskega zakona. Ta naša dvorišča (sobe) smo označili z izvirno ustvarjenimi plakati, nakar je sledila še predstavitev vsake skupine. Nekatere skupine so zaigrale prav posrečene skeče in smeha ni manjkalo. Frenk je iskal izgubljeno skavtsko rutko, druga skupina je ponujala celotno premoženje za avto matiz, tretja je predstavila utapljanje žalosti v gostilni po predhodnem zakonskem prepiru, … .
Najbolj pridnim se je poznala utrujenost od celodnevnega napornega dela, zato smo se zaradi pozne ure hitro odpravili spat. V soboto smo odrinili na globoko in pri temi duhovnost ugotavljali: - da je to odnos s Kristusom, - da je skavtstvo način življenja, pot na kateri ohranjam osebno zrelost, če pa se od te poti oddaljim, se nanjo znova vračam, - da je skavtska krepost trdnost v dobrem, kajti za dobro se moramo močno potruditi. Slabe stvari itak pridejo same po sebi. Nato je vsak član skupine, glede na ime skupine (zakona), napisal pismo Bogu v katerem ga je zaprosil za to krepost. Skupina si je potem medsebojno zaupala pisma in na podlagi posameznih pisem sestavila skupno pismo skupine. Po kosilu smo v okolici doma pomagali kopati vodnjake drugi skupini. Vsaka skupina je dobila zemljevid, na katerem je bila označena polovica krožne poti. Nekje na označeni poti je bilo potrebno skriti pismo in njegovo lokacijo vrisati na zemljevid. Na končni točki označene poti bi se »morali« obe skupini srečati, si izmenjati zemljevida ter nadaljevati pot in poiskati skrito pismo. To je uspelo vsem skupinam, le naša (Delavnost) je ubrala daljšo pot. Ko smo prispeli na križišče srečanja se je skupina Bratstvo že vrnila po isti poti nazaj v dom. Seveda smeha na ta račun ni manjkalo, zato je »izgubljena« skupina po večerji priredila odlično obiskano tiskovno konferenco, pri kateri smo se do solz nasmejali.
Še pred tem pa smo v pozno popoldanskem delu obravnavali skavtovo osebno rast in simbole (kroj, zastavo, krog). Postavili smo si vprašanje moje osebne svobode in ali bdim nad tem kar se dogaja z mano? Odgovor je preprost: »Če bom buden, bom znal zaznati spontane izzive, kajti za svobodo nas je oprostil Gospod. Pot do duhovne svobode so skavtski zakoni, kot vodnjaki čiste vode, kot ogledalo ravnanja, govorjenja, odnosov in mišljenja.« Temu je sledila naslednja naloga, v kateri je morala vsaka skupina sestaviti vprašanja za pomoč pri izpraševanju vesti po skavtskih zakonih. Po sveti maši, večerji in že omenjeni konferenci so otroci zaigrali krajšo igrico, ter za odrasle skavte pripravili nekaj zabavnih nalog. Marjan iz ribniške bratovščine nas je presenetil s slikami asiških sakralnih objektov, ki jih je naslikal v spomin na jesensko romanje skavtov v Assisi. Pred spanjem smo izpostavili Najsvetejše, pred katerim smo prebirali naša skupinska pisma (10) in po nekaj trenutkih tihega premišljevanja še zapeli pesem.
V nedeljsko jutro (prav tako tudi prejšnji dan, v soboto) nas je zbudila budnica, dokončno prebudila jutranja telovadba, molitev ter hvalnice. Po zajtrku je vsak skavt ugotavljal kateri izmed skavtskih aktivnosti mora še posebej posvetiti pozornost. Kje je šibak. Pri sveti maši smo obnovili skavtsko obljubo.
Sledila je še refleksija, pri kateri je vsak udeleženec na kratko povedal, kaj se ga je v teh dneh najbolj dotaknilo. Na hitro smo pogledali najboljše fotografije, ki so prispele na ZBOKSS-ov natečaj. Fotografije so bile ves čas duhovnih vaj razstavljene na dvorišču skupine Delavnost, kjer so udeleženci duhovnih vaj zanje tudi glasovali. Po kosilu je sledilo še pospravljanje in kar nekam prehitro je prišel čas slovesa. Poslovili smo se z mislimi, da se kmalu zopet zberemo. Če ne prej, pa naslednje leto v še večjem številu. Hvala br. Primožu za vse. Mir in vse dobro!
Ivan Hudobivnik, Skrbni medved Oglete si še fotogalerijo Ivana Hudobivnika in Matjaža Maležiča - fotogalerija duhovne vaje
in fotogalerija delovna akcija
55.
KORENIN V SADOVE
Poletni tabor - Matkóv kot, 3. - 5. julij 2009
Ob tabornem ognju
Zgornji naslov predstavlja delovno ime poletnega tabora, ki smo ga štepanjski medvedi
skupaj s povabljeno kranjsko bratovščino izvedli prvi julijski vikend v Matkóvem kotu.
Že pred odhodom na tabor smo imeli temeljite priprave (trop za program in trop za prehrano).
Žal se je obetalo slabo vreme, zato je odpadlo služenje - pomoč pri spravilu sena na Matkóvi kmetiji
in smo zato tabor skrajšali za en dan. Že na sami poti je lilo kot iz škafa.
Vendar, ko smo se bližali Matkóvemu kotu je dež ponehaval
in brez večjih padavin je nato vreme zdržalo ves čas tabora. Hvala Bogu!
Vsi smo hitro poprijeli za delo in postavili kuhinjo, taborni ogenj, jambor, vhod, nekateri tudi svoj šotor.
Po večerji smo imeli ob tabornem ognju predstavitev kraja, zapeli smo nekaj pesmi
in prebirali zgodbe iz knjige: Preproste zgodbe s solčavskih planin", ki jih je napisal Joža Vršnik (Robanov Joža).
Naslednji dan smo se po zajtrku in dvigu zastav povzpeli do Matkóvega škafa
ali nekateri vsaj do snežnega plazu, ki se na vrhu konča z znamenitim škafom.
Po vrnitvi smo hitro pripravili kosilo pri tem smo piščančja bedra, jabolčni zavitek in pico spekli kar v žerjavici.
Lotili smo se še izdelave zemeljske kamnite peči v kateri smo spekli odličen dišeč kruh.
Temu je v naravni katedrali stvarstva sledila še sveta maša pri kateri je svoj skavtski krst doživel pater Stane.
Po opravljeni nalogi si je izmed predlogov izbral ime Pojoči medved.
Večerni program je dodatno popestril še krst štirih naših članov.
Prvi zakonski par
Klavdija in Ivan sta uspešno z zavezanimi nogami z bezgovim sokom postregla vsem udeležencem tabora.
Na koncu tudi drug drugemu, pri tem sta imela zavezane oči s skavtskima rutkama.
Drugi zakonski par Urška in Jože pa sta morala z indijanskim plesom zaprositi za lepo vreme
in očitno sta bila uslišana.
Nato smo prepevali še pozno v noč in pri tem okušali naš skavtski kruh.
Naslednje dopoldne smo nadaljevali igro Iskanje sadu.
Že predhodno smo na naš plakat narisali korenine, ki so jih predstavljali člani bratovščine,
deblo so skavtski zakoni, skavtske kreposti in skavtska obljuba ter veje.
Potrebno je bilo dodati še sadove, ki jih predstavljajo naša dejanja, ki smo jih pripravljeni narediti za skavtstvo.
Vsa ta dejanja smo poleg misli, ki smo jih namenili drug drugemu zapisali na listke,
ki smo jih skrili na določenem področju. Naslednji del naloge je bil poiskati sadove in misli.
Sadove (dejanja) smo namestili na drevo, misli pa drug drugemu.
Poleg že opisanih dogodkov si bomo tabor zapomnili tudi po: večjem številu osjih pikov (Laura),
reševanju nasedlega avta (Jure, Silva), zdrsa po stopnicah (Klavdija), sobivanja s polhi in še kaj bi se našlo.
Tabor smo zaključili z refleksijo in pri tem ugotovili, da so korenine našega drevesa zdrave
in da je obrodilo obilen sad in upamo in se bomo trudili, da bo tako tudi v bodoče.
Ivan Hudobivnik – Skrbni medved
Fotoreportažo si lahko ogledate tukaj.
54.
MEDVEDI NA MATKÓVEM
Zimski tabor, 13. - 15. februar 2009
Navedeni naslov predstavlja naziv letošnjega zimskega tabora bratovščine odraslih skavtov
– medvedov iz Štepanje vasi. Zimovanje je potekalo na visokogorski kmetiji Matkóvih nad Matkóvim kotom
in je obsegalo spoznavanje slovenske dežele in ljudi.
Že na sami poti do kmetije smo imeli nekaj težav zaradi poledenelih cest in potrebna je bila pomoč traktorja.
Zvečer smo na kratko spoznali Matkóv kot, pripravljali listino našega dela za naslednji dve leti
in načrtovali aktivnosti do jeseni.
Naslednji dan smo se s sankami in peš odpravili v Matkóv kot,
kjer smo pri koči na ognju, ki se je pogrezal v sneg, pekli hrenovke.
Nekateri pa so pot nadaljevali v smeri Matkóvega škafa.
Po vrnitvi na kmetijo smo pripravili »nedeljsko« mašo na katero smo povabili prebivalce okoliških kmetij.
Takoj po maši smo pripravili še kulturni večer,
ki ga je ob recitiranju pesmi z vmesnimi zvoki citer popestril domači sin Klemen.
Seveda tudi našega petja, smeha in veselja pozno v noč ni manjkalo.
V nedeljo smo ob prebiranju duhovne misli na temo:
Vsi smo eno telo, ugotavljali koliko dragocenih talentov imamo člani naše bratovščine
in kako nam jih uspeva povezati v dobro celotne bratovščine.
Dan smo nadaljevali s pohodom priti avstrijski meji, sankanjem, izdelavo igluja in snežaka.
Po kosilu smo se še enkrat spomnili preteklih dogodkov
in se zahvalili domačim, da so nam jih omogočili.
Pozno popoldne smo se odpravili proti domu z mislijo:
»V te kraje se še vrnemo in z dobrimi deli (služenjem) pomagamo tem ljudem,
da obstanejo na tem čudovitem koščku naše domovine.«
Ivan Hudobivnik
Fotoreportažo si lahko ogledate TUKAJ !
Še en prispevek o zimovanju lahko preberete na Aleševem blogu Preprostost .
53. OPRIMKANJE 2009, Šenčur, 25. januar 2009
V nedeljo, 25. januarja 2009, je potekalo v Šenčurju pri Kranju OPRIMKANJE -
skavtsko tekmovanje v plezanju na umetni steni.
In kaj ima to skupnega s Štepanjskimi medvedi, boste vprašali. O, ima, čeprav bi človek težko verjel.
Ker se držimo skavtskega reka: "Bodi pripravljen – vedno pripravljen" in ker imamo radi nove in nove izzive,
smo se prijavili. Kaj zato, če razen Matjaža nihče od nas ni še nikoli plezal – pa še on v študentskih časih".
"Mi to vse zmoremo," je rekla Katja, ki je potem pod steno glasno navijala za nas.
In smo šli. Plezat!?!
Najprej se je tekmovalo ekipno v trojkah, v katerih je morala biti vsaj ena ženska predstavnica in posamično.
Ker smo bili štirje (poleg mene še Matjaž, Marinka in Milan – poglej no, vsi so na M ),
so nas razdelili na dva para in vsakemu dodali še precej mlajšo okrepitev.
V drugem delu tekmovanja smo se pomerili v treh kategorijah: profesionalci (tisti, ki res znajo),
zagnanci (tisti, ki se še trudijo, da bi res znali) in perspektivci (tisti, ki smo se delali, da bomo mogoče enkrat tudi znali).
Ločeno so tekmovali IV in PP. Glede na to, da smo bili edini odrasli skavti, ki smo tekmovali, so nas pridružili k PP.
Pred startom je bilo seveda "nekaj" treme, a so jo naši zvesti in glasni navijači
(Katja, Jože in otroci, ter kranjska bratovščina) uspešno prepodili.
Sploh se nismo tako slabo odrezali. Najbolj je presenetil Milan, ki kar ni hotel odnehati, kot da bi se bal,
da ga nikoli več ne bomo spustili v steno. Bil je naš najboljši predstavnik. Priplezal je skoraj do vrha.
Med tekmama smo imeli organizirane razne delavnice, ki so jih vodili naši najboljši plezalci:
Maja Vidmar, Martina Čufar, Marija in Andrej Štremfelj. Odločali smo se med jogo, masažo, impro ligo, spustom ob vrvi
in vizualizacijo. Martina Čufar nam je pripravila še predavanje o plezanju v Ameriki.
Tam je, zaradi drugačne kamnine (granit), način plezanja popolnoma drugačen kot v evropskih gorah.
Stena je gladka in nima oprimkov. Plezalec mora izkoriščati razpoke v katere vtika dlani, roke
in nemalokrat celo zleze vanjo in se vzpenja tako, da v eno steno upre hrbet v drugo pa noge.
To je zelo zahtevna tehnika in Martina pravi, da je bilo treba res veliko napora in vztrajnosti, da jo je osvojila.
Dogajanje smo zaključili s sv. mašo, pri kateri smo se zahvalili za Božje varstvo
in prosili, da bi tako kot v steni, tudi v življenju stremeli proti vrhu
in da bi v Jezusu in veri našli oprimke in vrv s pomočjo katerih bi se lažje vzpenjali.
Urška Jesenko
Fotoreportažo si lahko ogledate TUKAJ !