Gora se je dvigala proti soncu, a gora je težka, Kamnita gmota, ki jo vleče na zemljo.
V razpoki v njeni notranjosti sta se porodila dva izvira kristalno čiste vode, ki sta hotela priti na prosto.
A gora ni popustila. Ovirala ju je in dušila. Kar nekaj časa je bilo potrebno,
da sta potočka končno ugledala luč sveta ob vznožju
gore.
Komaj sta pokukala na dan, že sta z vseh strani slišala klice:
"Dajta nam piti! Dajta nam piti!" Klicali
so mah, trava, rožice in gorsko cvetje.
"Saj nisem nor!" je odgovoril prvi potoček.
Brez predaha sem garal tam pod zemljo, medtem ko ste
se vi, lenobe, mirno sončili. Prav nič vam ne bom dal!"
Nič nam ne boš dal?" je užaljeno dejal mah.
"Potem te pa ne bomo pustili mimo! Zaprla ti bom pot s svojimi gostimi koreninami" je rekla trava.
"Prekrili te bomo tako, da te ne bo nihče našel," so grozili grmi gorskega cvetja in robidnic.
Drugi potoček je bil bolj ustrežljiv.
"Pij sestrica trava, a pomakni se na stran, da bom mogel nadaljevati pot!"
Malo so popili tudi grmički, a so se zadržali stran od struge. Mah je srebal vodo samo na eni strani.
"Nam zadostuje
samo omočiti korenine," je dejalo gorsko cvetje. " Le
teci naprej!"
In potoček je tekel. Odžejal je vse rastline in vse so ga spustile naprej.
Ker je zato tekel zelo hitro, se je ustje gore, iz katere je izšel, začelo vedno bolj širiti
in je bilo vedno čistejše. Voda v potočku pa je bila
vedno bolj kristalna in sveža.
Kotrljal se je z gore v dolino, preskakoval skale, umival travnike, oblival korenine vrb žalujk
in bolj ko se je razdajal, močnejši in mogočnejši je postajal. Še sam ni vedel, kako.
Rastline so ga imele rade in dovolile so še drugim potočkom, da so se zlivali vanj.
Tako je potoček postajal velika reka, v kateri so
živele številne vrste rib in po njem so plule številne ladje.
Končno je reka prišla do morja. Ko se je izlila, jo je oče Ocean stisnil v naročje in poljubil na čelo.
"In tvoj bratec?" Kje je tvoj bratec potoček?" je vprašal.
Ah, oče! Na žalost je postal močvirnat, blatnat in smrdeč."
"Tvoj bratec ni hotel nič od tega, kar je prejel, dati drugim.
Vidiš? Tudi jaz se te danes objel za nagrado za vse hlape, ki so od tebe odšli proti gori.
Življenje je darovanje. Zadržati ga zase pomeni
umreti." (Tomaš Špidlik)
Dragi bralec te zgodbe, postoj še malo ob njej.
Katere besede še vedno odmevajo v tvoji glavi?
Kaj ti prihaja na misel? Dovolj bo, če to sebi poveš.
Skavti se prepoznavamo
v potočku, ki teče.